Posted on Leave a comment

Pozabljene stavbe in kakšno skrivnost skrivajo podkve?

Med starimi trškimi hišami se je v večerih v soju starih leščerb zibalo nešteto senc. V zraku se je vil težak vonj železa in večerna sopara je za sabo vlekla vonjave kovine, orane zemlje in pravkar pobrane koruze iz sosedove kmetije. Med razigranim otroškim smehom se je zaslišalo kopitljanje konjev, ki jih je iz sosednje vasi prignal stari bradač. Še vedno malo zasopihan si je popravil klobuk in potno srajco, ter pogledal skozi okno stare kovačije,če je kovač še pri delu.

Svoj -letom primerno zgubano zgarani obraz je prislonil k zaprašenemu oknu in s komolcem obrisal le tolikšen del, da je videl skozenj v prostor. Oddahnil si je, kajti pred žarečo pečjo je še vedno stal kovač in z prefinjenim opazovanjem segreval kos železa. Tako, kot sta se dogovorila je držal obljubo ter ga čakal v kovačiji. Ja…nekoč je beseda veliko veljala.

Staremu bradaču se je za hip pogled ustavil na steni, kjer so na žebljih visele stare podkve in zaskrbljeno zmajal z glavo. Svoje konje je privezal na ograjo mostu in z mogočno delavsko roko potrkal na vrata kovačije. “Naprej!” se je zaslišal nekoliko raskav glas. Stari bradač je odprl škripajoča vrata in vanj je bušnila vročina, ki je puhtela iz peči. “Ja Štefan! Kaj ga pa zdej lomiš? Poglej kako imaš obrnjene podkve!”

Štefan se je uzrl proti podkvam in brezupno prhnil skozi nos. “Presnet vajen’c! Prou za nobeno rabo ni! …

Upam, da sem vas z delčkom namišljene zgodbe vsaj malo popeljala v stare čase življenja majhne vasice pod hribi Dobroveljske planote. No… ta pravzaprav ni več tako majhna, kajti podeželje, kot smo ga tu poznali nekoč korenito spreminja svojo obliko. Prav tako pa s časom počasi žal izginjajo tudi zgodbe naših staroselcev, kot jim ljubiteljsko in spoštljivo pravim. Zato so v delčkih pravljice sledovi njih. Da bodo ostali večno, oziroma vsaj dokler ne bo zmanjkalo bralcev.

Ko sem razmišljala kateri moški bi bil primeren za fotografiranje kovača v Knjigi Čarovnija na Žovneškem gradu, je bil g.Štefan Školnik iz Polzele prva in najboljša izbira. Kajti g. Štefan je resnično pravi kovač. Nekoliko v skrbeh, če bo sploh pripravljen na tak podvig sem mu predstavila idejo in Štefan je iz prve izstrelil : “Ja, lehk” (kar po naše pomeni “da”). In ko sem ga vprašala, če morda pozna koga, ki ima kakšno staro peč, oziroma staro kovačijo, je bil njegov odgovor : “Ja grema uprašat Gajška u Brasluče. Sej pr njih sem se js izuču za kovača.”

Za vajenca so se namreč morali učiti 3 leta, nato je sledil pomočniški izpit in če so se izkazali za sposobne še mojstrski izpit. Brez teh izpitov niso mogli delati naprej svoje obrti.

Prav zares presenečena sem bila nad odgovorom, kajti nisem imela pojma, da je kje v Braslovčah kovačija. In sva se peljala do g.Gajška, ki sem ga na videz sicer poznala, saj je bil doma precej blizu. Simpatičen možakar, ki ga zaradi dolgih srebrnih las prav gotovo ne moreš prezreti, je bil človek s katerim smo se že prej na ulici pozdravljali. Ker na podeželju se je pač že od nekdaj pozdravljalo vsakega. To je naša kultura, vzgoja in tradicija, ki kot opažam, med mladimi žal precej zamira.

Gospod Gajšek nam je velikodušno odprl vrata njihove kovačije, ki sicer žal ni več v uporabi. Iz prostora smo odstranili odvečne stvari in k življenju za hip zopet obudili mogočno staro peč, ki nam je v vsej svoji veličini razkrila pravi ognjeni spaktakel. Naša fotografinja Lidija Polajžer je mojstrsko lovila primerne kadre v svoj objektiv in tako smo zaradi skupnega dela stkali nove spomine in novo zgodbo. Odkrili smo kovačijo, spletli nova poznanstva in delček razkritij delim sedaj tudi z vami.

Ahhh, dolžna sem še razlago glede podkev!

Podkve že od nekdaj predstavljajo simbol sreče. Ampak samo, če je obrnjena pravilno! V podkev, ki je pravilno obešena se namreč steka sreča in le tako lahko tam tudi ostane. 🙂

Ko boste torej naslednjič brali Čarovnijo na Žovneškem gradu, upam da se boste spomnili na ta zapis.

Hvala vsem bralcem, ki me spremljate in srečno – do naslednjič 🙂 Pa podkve prav obrnite!

Lepi pozdravi od Tjaše Slemenšek iz Mesta sanj

Posted on Leave a comment

Pohlep in želja po oblasti, moči in denarju…

Zgodba je postavljena v čas preden so gospodje Žovneški postali Celjski grofje (za tiste, ki niste vedeli – da, Celjski grofje imajo korenine prav iz gradu Žovnek). To je bilo obdobje, ko je bila najbolj vidna razlika med pohlepnim plemstvom in navadnimi smrtniki.

Zakaj torej grad Žovnek se sprašujete? Ker seveda prihajam iz Braslovč (tu stoji grad Žovnek), in ker tisti čas najbolje prikaže razliko med plemiči, ki so v skrinjah kopičili zaloge zlata in med ljudmi, ki so si z trdim delom zanje trgali od ust, ampak so imeli mnogo več. Imeli so tisto, kar je pohlepnežu nedosegljivo – to je notranje bogastvo.

Skrinje tistih, ki so bili na oblasti niso bile nikdar dovolj polne. Njihov pohlep se je večal in večal… Vse do trenutka, ko je (recimo našemu škratu Monderlinu) karma poskrbela za izravnavo 😉

Če boste podrobneje pogledali narisano sliko Monderlina, boste opazili njegovo torbo z zlatniki. Ti zlatniki padajo na plodna tla in se spremenijo v nekaj, kar ljudje niti v sanjah niso upali pričakovati. Kaj je bilo to, boste odkrili v knjigi Čarovija na Žovneškem gradu.

Ste opazili bistvo njegove torbe?

Skrivnostni pozdravi od Tjaše iz Mesta sanj

Škrat Monderlin – Ilustrirala Maja Juhant Makarić

Prijavite se na naša obvestila in novice: