Posted on Leave a comment

Razkrivamo skriti simbol: Troblja

Troblja

Šele, ko se vse umiri lahko slišiš in vidiš.

Med najinim fotografiranjem z Anino je bil pravi izziv najti čas za primerno fotografijo. Preglavice? …seveda! Pošteno nama je nagajala svetloba in veter je privzdigoval prtiček, ter ga vztrajno vihal in zakrival Monderlinovo malico. To sva nekako ugnali, a so med fotografiranjem mimo naju hodili pohodniki s svojimi kužki. Ubožkom so se cedile sline in so se trudili priti bližje, saj so dober meter stran od poti vonjali omamen vonj klobas. Kdo bi jim zameril…res so nesramno dobro dišale! 🙂

Pohodniki so šli, midve pa nazaj na delo.

Ampak kaj je RESNIČNO bilo zadaj zgodbe in ZAKAJ TROBLJA?

Troblja predstavlja nekaj, kar je glasno… precej glasno. Ampak ljudje smo v tem novodobnem času tako bombadirani z vsem hrupom, dogajanjem, obveznostmi, da ne slišimo in ne vidimo vsakdanjih stvari. Umiriti svoj um, dojeti in se zavedati vsakdanjosti masikomu predstavlja velik izziv. Še posebej mladini. Lahko rečemo, da veliko večino mladih vidimo hoditi po cesti… s slušalkami v rokah in očmi uprtih v telefone. Redki opazijo, da mimo njih prihaja nekdo…človek. Še redkeje odzdravijo, ko jih pozdraviš. Kot, da zunanjost izven virtualnega sveta sploh ne obstaja. Pa so vseeno znotraj sebe le plahi, prazni in izgubljeni otroci, za katere si nekdo ne vzame čas, da bi jim pokazal čar družbenih stikov.

Troblja kriči, mi pa ne slišimo… in nihče ne sliši nas, ker so vsi tako zelo zaposleni z službami, delom in vsem, kar se dogaja okoli njih. V to nas je prisilil svet, sistem. In ja, presneto težko se je upreti blišču, ki ga ponuja virtualen svet. Ampak, kaj se pa zgodi, ko naenkrat dojamemo, da ni več tistih, ki so čakali naš pogled in glas? Tisti realen zvok človeka, ki te z vibracijo svojega glasu tako lepo pozdravi, da se ti ogreje srce. In tisti iskren pogled človeka, ki te vpraša “Kako si?”… Zguljena fraza? Morda za nekoga. Ampak tistih, ki iskreno pogledajo v tvojo globino in jih res zanima kako si…ker jim iskreno veliko pomenimo – takšnih je lačen svet. Takšnih so lačna naša srca.

Je troblja torej simbol za naše srce? Našo dušo? Naše telo?

Moj odgovor: Troblja je simbol za vse to. Ker človek je vse to in ni samo fizično bitje. Hrana pa je tista s katero želimo zapolniti svojo praznino. Ne le praznino svojih želodcev, ampak tudi tisto turobno, samotno luknjo v nas. Tisto hrano, ki je prav tako pomembna, da lahko preživimo. Zato ni vseeno kakšna je hrana, ki jo dajemo okolici. Morda bo dovolj le iskren nasmeh in pogled v oči mimoidočega, da ga zopet naučiš čutiti.

Lahko pa je hrana tudi zgodba v knjigi. Takšna, ki te tako napolni z energijo, da poskočiš do stropa. Takšna, da ti se ti naježi dlaka in telo dojame po čem je hrepenelo. Takšna, po kateri rečeš, da želiš še več teh čutenj vsak dan. Takšna, ki ti spremeni pogled na stvari in ljudi. To je prava hrana. Zato želim z knjigo Čarovnija na Žovneškem gradu otrokom pokazati svet v preteklosti. Svet pristnih občutenj, druženja in iskrene medsebojne povezanosti, preden je človeštvo padlo v past tehnologije. Želim nam veliiiiko kvalitetne “hrane” 😉

Ta drevesna tvorba v obliki troblje raste ob poti zelo priljubljene pohodne točke občine Polzela. Njen vrh (444m) ponosno krasi majhna a čudovita stara cerkev. Kateri vrh je to?

Če ne želiš zamuditi novih zgodb in razkritij, se ne pozabi prijaviti na naše novičke! 😉

Skrivnostni pozdravi od Tjaše iz Mesta sanj 😉

.

Dodaj odgovor